Narava nas je opremila z neverjetno opremo za lažje in polnejše življenje. Telo, ki je najbolj otipljiv del naše Biti, ima neverjetne »sisteme« dihanja, presnavljanja, zaznavanja, čutenja… Narava nam je podarila tudi način hitrega prepoznavanja in odzivanja na okoliščine z namenom prilagajanja sebe svetu in sveta sebi. Imenuje se »čustva«. Tudi v tem paketu je več možnosti, izbira se zgodi večinoma bliskovito in mimo naše zavesti. Čustva so univerzalna, so del evolucijske procesa in opreme vseh prebivalcev tega planeta.
Osnovi paket: jeza, žalost, veselje, strah, sram, gnus. Vsako od njih ima določen vpliv in sled v našem telesu. Vsako čustvo na svoj način sprosti določene hormone, vpliva na mišice, krvni obtok, ritem dihanja, barvo in poteze na obrazu…Večina od nas ima navkljub genialnosti Narave kakšno gorko pripombo čez čustva, katerih val nam izpodnese relativno stabilnost in nas zaluča v reakcijo, zaradi katere so lahko poškodovani odnosi, zdravje, oprema ;). V tem se še posebej odlikuje jeza – jeza povzroči veliko jeze.
Njena energija je močna, ne pušča dosti izbire, razmišljujoči del možganov ugrabi in podredi cilju – zadeve spraviti spet v red. Znova urediti, prilagoditi »zunanji« svet potrebam svojega »notranjega«. Kar je seveda večinoma kontradiktorno z načini, ki jih jeza najraje uporablja. Jezo ljudje izberemo in uporabimo takrat, kadar v dani situaciji prepoznamo, da imamo moč. Če bi v taisti situaciji ugotovili, da nimamo moči vplivati, bi kot sredstvo prilagajanja izbrali strah. V preteklosti nam je jeza velikokrat pomagala preživeti. Ob jezi se v telesu izločajo snovi, ki poskrbijo za večjo aktivnost, neobčutljivost, osredotočenost in izraz na obrazu, ki je namenjen zastraševanju.
Vendar so v našem delu sveta v tem času situacije, v katerih potrebujemo hudo jezo, redkejše. V bistvu bi nam dobro dele precizno odmerjene doze jeze v točno določenih situacijah. Z besedami Aristotla: Vsakdo se lahko ujezi – to res ni težko. Toda težko se je ujeziti na pravo osebo, ravno prav, v pravem trenutku, iz pravega razloga in na pravi način. Čemu torej hvalnica jezi?
V poprej omenjeni evoluciji, predvsem telesa, nam je jeza velikokrat pomagala preživeti. Dobesedno. Še v teh relativno varnih in urejenih časih, nas je večina kdaj doživela pomoč dodatnega vala energije, ki nas je pri zahtevnem delu, omejujočih odnosih, napadu.., povlekla čez ovire. Izvor avtentične drže »zdaj pa zadost!« se lahko napaja v bolj ali manj nabrani jezi. In če imamo vsaj nekaj kontrole nad njo, jo lahko zavestno uporabimo. Problem večinoma nastopi, če je te pomoči preveč, je prepogosta, presilovita in izven našega nadzora. Če se v povsem nenevarni situaciji odzovemo, kot je bilo ustrezno pred več tisoč leti ob napadu kakšne hude, takrat živeče pošasti. Ali pa so naši napadi jeze ostali podobni tistim pri starosti treh let.
Tukaj se lahko začne, sicer velikokrat neprostovoljna vendar blagodejna, evolucija zavesti. Zavedanje, da nam in drugim nepravilno dozirana jeza škodi, nas lahko vzpodbudi ali kar prisili v resen razmislek. Dober izid tega početja nas najprej preseneti s spoznanjem, da se jeza zgodi v nas, ne v okolici, torej je naša last in s tem v naši oblasti. Le ročice za regulacijo je še potrebno najti ali iznajti. Nekako se je izkazalo, da so pretepanje blazin, kričanje v gozdu in šport, lahko dobri načini za sproščanje že nabrane jeze, vendar večinoma na njen izvor ne vplivajo. Kot na moč izvira vode v vodnjaku ne vliva količina iztočene vode, tudi izražena jeza zniža le njen nivo v organizmu, ne pomaga pa vplivati na raven »podtalnice«. Za raziskovanje svojega izvora jeze obstaja veliko načinov, in če imamo srečo z izbiro metode in svojo vztrajnostjo, lahko uspešno zmanjšamo intenzivnost pretoka jeze. Povsem zapreti tega vira moči mogoče (še) ni potrebno.
Obstaja pa način uporabe čustev, ki lahko hitreje vodi do novega zavedanja sebe – nekateri se pohvalijo celo z revolucionarnimi preskoki v zavesti, v povsem novem dojemanju sebe in sveta. Hitra pot se imenuje »opazovanje« zgodbe, v kateri ves čas živimo in smo večinoma povsem zliti z njo ter z občutenji, ki iz nje izhajajo. Lahko si izberemo nalogo opazovanja te »umske aerobike« in na posledičen pojav čustev. Jeza je zato zelo ustrezna, ker je precej opazna. Običajno jo potlačimo ali za njo okrivimo druge. Nova možnost je, izkusiti jo neposredno. Le jezo, njeno energijo, brez zgodbe. Lahko odkrijemo, da je pod jezo še kakšno drugo čustvo, recimo strah. Paradoks takšnega soočanja z vsemi »negativnimi« čustvi je, da ne morejo obstajati; brez zgodbe se razblinijo. Da čustva drži skupaj zgolj misel, najsi bo ta zavestna ali podzavestna, je spoznanje advaite budizma, ki nas vabi k neposrednemu doživljanju in odkrivanju sebe tukaj in sedaj. Brez krivde in pretvarjanja, le z nenavezanim sprejemanjem in spuščanjem opaženega. Z zavedanjem, da so negativnosti le različno trdna plast, ki prekriva našo resnično Bit. Tudi jeza je le ena od plasti, ki nam včasih pomaga preživeti, za zares polno bivanje pa kaže pogledati, kaj se skriva pod njo.
Zapisala Sabina Rožen