Najstništvo je čas, ko moramo ljudje odkriti kdo smo in prevzeti odgovornost zase v odnosu do sebe, drugih in družbe. V puberteti naj bi vzkalila semena, posejana v otroštvu. Zdaj postajamo lasten vir avtoritete. Ta proces je kaotičen in pretrese vse vezi z zunanjimi avtoritetami in prinaša hitre spremembe, do katerih pride, ko sledimo notranjim vzgibom. Puberteta je deklaracija o neodvisnosti. Z razvijanjem notranjega občutka se učimo hoditi po robu in improvizirati ples nasprotij med nadzorom in predajo, vodenjem in sledenjem, med moškim in žensko, med zaprtim in odprtim. Soočeni smo z nešteto možnostmi in dilemami, ki od nas zahtevajo tveganje in preizkušnje. Šele ko odrinemo od obale in zapustimo navidezno varnost znanega, lahko začrtamo svojo smer. Premetavajo nas valovi neoznačenih voda, po katerih plujemo največkrat v temi. Preizkušati in raziskovati moramo lastno pot.
Sprašujemo se, do kod segajo naše meje, kaj nam je všeč, kaj naj počnemo in kako to početi, odgovore pa dobimo le, če se prepustimo neznanemu. Potrebujemo prostor, da tvegamo in delamo napake, da prevzamemo odgovornost za lastne odločitve in posledice. Le če imamo tako osebno svobodo, se bomo naučili zaupati sebi in prevzeti odgovornost za svoje življenje (Gabrielle Roth, Potovanje do ekstaze, 2004).
V puberteti se spremenijo telesni proporci. Spremeni se telesna slika, ki ima velik vpliv na samopodobo najstnika. Spremeni se hormonsko ravnovesje in čutnosti ter spolnosti se poveča pomen. Način mišljenja se spremeni iz konkretno logičnega v abstraktno logično mišljenje in s tem moralni razvoj, kar je podlaga za samostojno mišljenje in presojanje.
Pomembna sprememba je v pomenu spolne identitete.
Danes se začnejo hormonske spremembe (hormonski motilci) veliko prej kot nekoč – že pred desetim letom, kognitivne pa pogosto kasneje kot nekoč (prezaščitenost otrok in posledično pomanjkanje izkušenj), kar pomeni velik razkorak v razvitosti posameznih področij osebnosti.
Klasične vzgoje je konec. Vendar vseeno odrasli ohranjamo vodstvo.
Pri vodstvu ne gre za ukazovanje, nadzor in poslušnost, temveč za to, da najstnike upoštevamo in poskušamo razumeti tudi njihovo perspektivo. Tudi ne gre za vzgajanje in manipuliranje, temveč za to, da najstnike spremljamo in smo jim na voljo takrat, ko nas potrebujejo.
Del težave pri prevzemanju odgovornosti za posledice pri najstnikih je ta, da njihovi možgani niso sposobni razmišljati o vsem, ker poteka »prenova« . Drugi del pa to, da nas nočejo poslušati, nočejo se učiti iz naših napak. Najstnikom je pomembno vedeti, kako razmišljajo starši. Kakšen je bil moj odnos z najstnikom preteklih 10,13,15 let? “Prav ravnati” pri najstnikih ne obstaja. Lahko pa se vprašamo, kaj pravzaprav hočem? In potem delujemo v skladu s tem. Ali hočem svoje otroke ljubiti ali biti pri njih priljubljen? Oboje hkrati večinoma ni mogoče.
V obdobju najstništva lahko preverimo, kako nam je uspela vzgoja. Vidimo svoj izdelek. Ali smo zadovoljni s tem, kar nam je uspelo? Ni popoln. A smo mi popolni? V teh težkih časih, ko otrok spoznava svet in skozi svet sebe, potrebuje od staršev: da mu damo vedeti, da verjamemo, da je vredu, tudi če ni popoln. Zato je bolje, da se ne obnašajmo kot popravljalci.
Če smo pravila v otroštvu postavljali z dvignjenim kazalcem in preostrim glasom, se jim bodo najstniki verjetno kasneje v življenju precej upirali. Če smo bili do lastnih pravil in kršenja le-teh preveč ravnodušni in popustljivi, so dobili občutek, da nam zanje ni mar. Srednja pot – hoja po robu, ko skrbimo, da se 1. konflikti, ki nastajajo, ne kopičijo, ter da 2. ne gremo do konca za vsako malenkost. Enakovreden govor lahko uporabljamo že od otrokovega šestega/sedmega leta – ko se tradicionalno razvije um – dalje. To ni demokracija, tudi ni uveljavljanje svojega prav, ali doseganje svojega. To pomeni, da so otroci slišani, da jih v najpomemnejši skupnosti, DRUŽINI, jemljemo resno. Če tega ni, so za ohranitev svojega zdravja prisiljeni živeti dvojno življenje. Če ugotovite, da otroci to počnejo (lažejo ali se pretvarjajo), spremenite svoj odnos do njih. In do sebe, kajti tudi sami pogosto tako živmo. Nekomu rečemo DA, ob tem pa poglotnemo svoja prepričanja, stališča, ali pa občutek, da bi nam bilo bolj prav, če bi rekli NE.
Odrasli v želji, da bi bili videti dobri starši, pogosto naredimo napako. Osebno govorico otroka zanemarjamo ali kaznujemo in ga skušamo naučiti, naj se pogovarja prijazno, ne glede na svoje počutje in resnično mnenje. Rezultat te želje je „lepo vzgojene“ otrok, ki obvlada igranje psiholoških iger in ni sposoben vzpostavljati pristnih medosebnih odnosov.
Osebna govorica izraža občutja in misli enega človeka v razmerju do drugega. Vedno je izraz določenega trenutka. Izraža človeka, ki jo uporablja zato je topla tudi če vsebina ni prijetna. Ni krtična ali poučna, kot starši pogosto govorimo z otroki, oni pa nas nočejo poslušati. Kadar jim hočemo povedati kaj osebnega, je bolje, da pri tem ne uporabljamo izbrane, razumne ali politično korektne govorice, komunikacijskih fint. Tudi če kritiko, očitke in poduk, ki bi jo želeli izustiti, zamaskiramo v vljudnost in prefinjenost, bo to mladostnika zrevoltiralo in ocenil nas bo kot nekorektnega, grobega in neotesanega, v hujših primerih za dvoličneža oziroma lažnivca. Osebna govorica je v pristnih odnosih, tudi če je neprefinjena, naravna in okorna, dosti boljša izbira.
Najstniki morajo opraviti tisoče eksperimentov, iz njih pa se lažje učijo, če imajo možnost, da svoje padce in vzpone delijo s svojo družino. Če čutijo, da smo na njihovi strani tudi, ko jim spodleti, tudi, ko se nečesa naučijo na trd način. Razumeti moramo, da se oni želijo učiti in so se sposobni naučiti, če jim to le omogočamo.
Pri najstnikih smo pogosto nemočni. Včasih jih ne moremo zaščititi, ne moremo jim več pomagati rešiti problema, ali pa ga rešiti namesto njih in pomembno je, da jim priznamo svojo nemoč ter skušamo skupaj z njimi najti pot rešitve konflikta.
Naši pogledi in vrednote so pred težko preizkušnjo, saj jih najstniki preverjajo in ugotavljajo, ali jih želijo imeti tudi sami, ali ne. Razprava z najstnikom o tem je konstruktivna za dve stvari. V njej razvijamo pošten in pristen odnos z otrokom ter imamo priložnost, da ponovno preverimo, ali so naše vrednote in prepričanja še na mestu, ali je kateremu morda potekel rok uporabe. Naši otroci postajajo vedno bolj samostojni in starši smo pred izzivom ponovnega vzpostavljanja partnerskega odnosa, ki je v preteklih desetih letih postal predvsem starševski. Da se mu posvetimo, ga obnovimo in oivimo je pomembno tako za par, kot za otroka, kajti mnogi otroci občutijo krivdo, ko se oddaljujejo od osamljenih, odtujenih ali sprtih staršev.
V najstništvu odpadajo vse vrste zunanjih avtoritet. Otroci se požvižgajo na titule, ki jih kdo ima, saj so spoznali, da se odrasli za njimi pogosto skrivamo. Če hočemo njihovo spoštovanje, bomo morali uporabiti lastno notranjo avtoriteto. Morali se bomo izpostaviti.
Zbrala in zapisala: Ana Miletić