Blagodejen vpliv psihološke podpore v času bolezni in po njej zaposleni in prostovoljci v društvu Srečališče poznamo tudi iz lastnih izkušenj. Spoznali smo, kako dragocen je lahko sogovornik, ki ne beži pred zahtevnimi občutki in bolečino, ki jo ti nosijo s seboj.
To védenje in klic po ustvarjanju tovrstne podpore sta pred tremi leti, ko se je študij psihoterapije za naju s prijateljico prevesil v zadnji del, pomagala izpeljati zahtevno prijavo na Norveške sklade in projekt, ki smo ga, na presenečenje vseh, dobili prav v našem društvu.
Skoraj dvoletni projekt je potekal pod naslovom Organizacija in izvedba psihosocialne podpore v celjski regiji za dolgotrajno bolne in njihove svojce v času bolezni in po njej. Želeli smo podpreti predvsem onkološke bolnike, vendar je bil v Celju tako medel odziv, da smo projekt razširili na vse fizično bolne in tudi v druge kraje. Razlog za skop odziv smo naključno odkrili kasneje, ko smo zaradi želje po delu proti koncu projekta razpisali termin za drugo skupino na temo Soočanje z depresijo. Tokrat je bil odziv odličen. V skupino so se vključili ljudje z različnimi diagnozami, tudi onkološkimi. Kaže, da imajo v Celju »pravico« do psihosocialne podpore večinoma tisti, ki so imeli obolenje s področja »psihe«, kot je depresija. Začelo se je jasniti, kaj je v skupnem nezavednem malega mesta pomenila »psihološka podpora« in kako je viden rak. Glavno prepričanje pri večini ljudi je približno tako: »Raka mi bodo pozdravili v bolnišnici, moja glavna naloga in tudi edina možnost je sprejeti terapijo« ter »psihološko podporo rabijo večinoma ljudje s problemi v duševnem zdravju«.
Za razliko od Celja, kjer nikakor nismo mogli napolniti podporne skupine za onkološke bolnike, je šlo v Ljubljani dosti lažje. Največ odziva je bilo po oddaji Polnočni klub, v kateri smo projekt predstavljali. Večina pa je za razliko od celjskega povprečja menila, da bi lahko sami z nečim pripomogli k zdravljenju in ozdravitvi.
Sedaj je za nami leto in pol srečevanj, ki se dogajajo vsak teden po dve uri. Rezultati so lepi. Skupina je prešla vse faze razvoja; nekatere članice so prenehale prihajati, nekatere so se nam priključile kasneje, vse vključene pa so sedaj zdrave in se tako tudi počutijo.
Začele smo kot podporna skupina z določenimi elementi psihoterapije. Še vedno smo predvsem podporna skupina, kjer pa je možno, je smiselno izvajati vedno več pravega terapevtskega dela. Kaže, da naša podzavest prepozna varno mesto, kjer je možno soočanje z globljimi, prezrtimi vsebinami, dolgotrajno skupinsko delo pa skrajša pot do rešitve ali razumevanja situacije.
Povezanost in medsebojno sprejemanje članic je izredno močno in zdravilno samo po sebi in omogoča vedno globje procese. So srečanja, ko precej »klepetamo«, in so srečanja, ko je odprtost za srečanje in spremembe tako močna, da večkrat odidem z občutkom, da se je zgodilo nekaj »svetega«. Skoraj nobeno, še tako zahtevno srečanje, pa ne mine brez smeha. Eno izmed naših osnovnih potreb je potreba po zabavi in ni slučajno znan rek, da smeh je pol zdravja.
V tem zapisu želim izkušnje iz skupine umestiti v ideje in spoznanja tistih zdravnikov in terapevtov, ki so naklonjeni celostnemu zdravljenju ljudi, pri katerih se je pojavil rak. To je zdravljenje, ki upošteva, da smo ljudje bitja telesa in duha in da je slednji lahko močnejši od zakonov fizične ravni. To še posebej velja, če smo v soočenju z njim podprti in imamo na voljo vire moči.
Opažanje, da se rak pojavi po hudih duševnih pretresih in da so nekateri bolj dovzetni zanj, ni novo. Pravzaprav je v medicini veljalo, dokler ni silen nabor diagnostičnih, operacijskih in terapevtskih aparatur vzbudil vtisa, da se vse rešuje na fizični ravni. Dr. Carl O. Simonton v svoji knjigi Ozdraveti med drugimi navaja zdravnika Galena, Jezusovega sodobnika, ki pravi, da so »ženske, ki so bolj vesele narave, manj nagnjene k obolevnosti za rakom kot tiste, ki so po naravi bolj žalostne«. Zdravniki so do začetka 20. stoletja opažali in navajali, da obstaja povezava med čustvenimi stanji in rakom. Jungova učenka dr. Elida Evans je objavila odmevno Psihološko študijo raka. V njej med drugim ugotavlja, da so ljudje z rakom pogosto ljudje, ki vlagajo svojo energijo zunaj sebe (odnos, objekt) bolj kot vase in tako ne razvijajo svoje identitete. Ko predmeta, vloge ali osebe, kamor so investirali svojo pozornost, več ni, lahko to dejstvo ogrozi njihovo individualnost in s tem zdravje telesa kot del nje. Drug navedek v taisti knjigi opisuje spoznanja dr. Kissena, da imajo bolniki z rakom slabše razvite mehanizme za »čustveno razbremenjevanje«. Pravi, da so tisti, ki so zelo zaskrbljeni za svoj vtis, ki ga naredijo na druge, bolj ogroženi v času bolezni, ker »v tem primeru telo porabi preveč energije za obrambo lastnega jaza in svojega načina gledanja na življenje in nima več potrebne energije, da bi se borilo z rakom«.
Kot psihoterapevtka (pod supervizijo) iščem praktične in teoretične potrditve, da lahko sami prispevamo k ohranjanju zdravja oz. k njegovi povrnitvi.
To, kar je bilo pred časom le ezoterično ali » newagevsko« prepričanje, sedaj postaja del napredne znanosti, ki je seveda še ne poučujejo na fakultetah. Je pa dostopno tistim, ki iščejo, in je podprto z raziskavami, ki zadovoljijo tudi tiste, ki želijo merljive rezultate znanstvenih poizkusov. Glede na kibernetično načelo, da so rezultati odvisni od pričakovanj raziskovalcev, lahko domnevamo, da jih izvajajo znanstveniki, ki so naklonjeni tovrstnemu razmišljanju.
Zanimiva se zdi izjema, navedena v knjigi dr. D. Servan-Shreiberja Življenje brez raka. Ugledni profesor D. Spiegla z univerze Standford je bil naklonjen psihološki podpori bolnic v zadnjem stadiju raka, ni pa verjel, da ima sodelovanje v podporni skupini lahko vpliv na potek njihove bolezni. Upiral se je ideji, da imajo lahko duševni konflikti vpliv na pojav raka, ker ni želel, da oboleli občutijo krivdo, da so si bolezen »pridelali sami«. Izkazalo se je, da so udeleženke skupine živele dvakrat dlje kot udeleženke kontrolne skupine, njihovo življenje pa je bilo bolj kvalitetno. Pokazalo se je celo, da je na dolžino preživetja vplivala pogostost obiskovanja skupine.
Okoliščine, ki so povezane s pojavom raka
Večina tistih, ki imajo bližnje srečanje s to vedno pogostejšo boleznijo, želi tudi vedeti, kaj jo je povzročilo. Razloge lahko iščemo zunaj sebe (okolje, strupene snovi, sevanje, prehrana …) ali v sebi (genska predispozicija, način zaznavanja in odzivanja na zunanje okoliščine …).
Dr. Simonton piše, da seveda obstajajo snovi, ki škodujejo našemu telesu in vplivajo na pojav raka, vendar »samo izpostavljanje rakotvornim snovem (sevanje, nezdrava hrana…) ni odločilno za nastanek raka, kot tudi zmanjšano izpostavljanje avtomatično ne odstrani možnosti za raka«. Meni, da je ključna točka, ki omogoči njegov razvoj, dolgotrajen stres, zaradi katerega se človek počuti ujetega, brez moči, obupan. Čeprav v tem času pogosto poslušamo o grožnji stresa, ta sam po sebi ni problematičen; velikokrat je celo dobrodošel motivator in svetovalec pri izumljanju novih rešitev, ki jih v popolnem zadovoljstvu ne bi ustvarjali. Bolj pomemben je odziv nanj, oz. pomen, ki ga pripišemo stresnemu dogodku. Nanj se lahko odzovemo na tri načine: z bojem, z begom ali da »zmrznemo«. Narava je v dolgih letih razvoja opremila naše telo z možnostjo uporabe dodatne energije v stresni situaciji, ki da moč za prvi dve izbiri, pri tretji pa nas v negibnosti začasno odreši bolečin. Vsi trije mehanizmi so v pogosti uporabi tudi v živalskem svetu. Dr. P. Levine v svoji knjigi Prebuditi tigra pravi, da je vedenje boja, bega in zmrznitve tako prvinsko, da se je razvilo celo pred plazilskimi možgani in da lahko to orodje preživetja najdemo pri vseh vrstah, od pajkov do človeških bitij. Nagonski odločitvi – napad ali boj sta odvisni od vrste bitja in situacije. Če nič od tega ne pride v poštev, Narava ponudi drugo obrambno linijo – zmrznitev, ki je v mnogih položajih tudi najboljša izbira, kajti živali redko pojedo negibno telo, ki se kaže kot mrtvo. Tudi ljudje imamo pogosto izkušnje, da je poza negibnosti kratkoročno manj ogrožujoča kot poskus boja ali bega pred močnejšim nasprotnikom. Pa tudi sedanji način življenja ne podpira nagonskih, fizičnih odzivov. Dodatne energije telesa v stresu ni priporočljivo usmeriti v fizično obračunavanje s povzročiteljem stresa, recimo s šefom ali policistom, niti zbežati iz stresne situacije. Z vidika večjega reda in ugleda v družbi je to prav gotovo evolucijski napredek. Vendar ima naše telo živčevje, ki se je oblikovalo v milijonih let in ohranilo strategije, ki so mu pomagale preživeti v divjini. Naše telo v stresni situaciji še vedno proizvede stresne hormone (kortizol, adrenalin). Družbena pravila in individualna kapaciteta za stres nam pomagajo te odzive obvladati, znamo si tudi razumsko razložiti dogodek in potlačiti odzive nanj. Vendar določena količina poživljajočih – stresnih hormonov ostane v telesu in zavira delovanje imunskega sistema. Če imamo srečo, voljo in znanje, jih lahko sprostimo ob primernem času in načinu ter tako ohranjamo dobro počutje in zdravje – skrbimo zase.
Eno od spoznanj iz skupine, ki se sooča z rakom (nekatere članice tudi tretjič) je, da sedaj vidijo, kje in kdaj so nehale skrbeti zase, še bolj pogosto pa tega niti niso bile vajene in naučene v primarni družini. Spominjam se močnega trenutka, ko so štiri od petih prisotnih spontano v enem trenutku ugotovile, da niso imele dobrega odnosa materjo. Šlo je predvsem za globok občutek nesprejetosti in nepodpore s strani mater, ne pa za običajne razprtije v tem odnosu. Peta udeleženka je z mamo imela dober odnos in v skupini ni sodelovala zaradi soočanja z lastnim rakom, ampak z moževim. Ob tem odkritju smo vse doživele močan aha efekt in se umirile. Ne zato, ker smo našle »pravi vzrok«, ampak ker je postalo jasno, kaj je tisto, kar bi kazalo spremeniti v življenju tistih, ki so se določile narediti spremembo na bolje – skrbeti zase. Ni pomembno le biti uspešen v raznih vlogah, urejen navzven in na voljo vsem, ki te potrebujejo. Gre za manjkajoči del temelja, ki daje stabilnost v nestabilnih časih, ki poskrbi, da najprej (vsaj delno) poskrbimo zase, ker lahko tako bolje poskrbimo tudi za druge. Kot to vedo povedati stevardese vedno znova. Kot pravi Freud: oče nas uči odnosa do sveta, mati pa do sebe. Pravi pa menda tudi, da imamo vsi v življenju dva problema, eden je oče in drugi je mati. Tako ne zmanjka možnosti za delo ter razumevanje sebe in drugih, tudi lastnih staršev.
Če se vrnemo k okoliščinam, ki bolj spodbujajo razvoj raka, lahko iz povedanega sklepamo, da se v otroštvu lahko oblikujejo načini obnašanja, ko energijo pretirano vlagamo v druge z željo, da bi dobili tisto, kar vsi potrebujemo – ljubezen. Tako lahko postanemo zelo uspešni (skrbni) odrasli ali pa se pred odnosi (delno) zapremo zaradi strahu pred zavrnitvijo. Katero koli izmed teh dveh poti izberemo, iz odnosa do sebe in drugih ne dobimo, kar bi lahko in kar za celostno zdravje potrebujemo.
Obrambi mehanizmi (zanikanje, projekcija, disociianje …), ki so nam v določenem obdobju pomagali preživeti, nas lahko začnejo ovirati. Vplivajo na odnos do sebe, drugih, do sveta, določajo nivo živosti. Odnosi vplivajo na naše počutje, na nivo energije, ta pa na delovanje našega imunskega sistema. Imunski sistem ima med drugim tudi nalogo odstranjevanja poškodovanih celic. Vendar v času stresa ali travme telo dovaja potrebno energijo v mišice in senzorne organe, da bi se lažje orientirali in odzvali. Stresni odziv, ki ga je ustvarila Narava, je bil namenjen bliskovitemu odzivanju, ki ga je potreboval naš prednik, ko je nastopila konkretna grožnja. Mi pa živimo v času, ko stres ni več stres, ampak način življenja. Vse manj je prostega časa za oddih, vse manj smo v naravi, manj se izpolnjujoče pogovarjamo in družimo, manj je pravljic, zgodb in še česa, kar sprošča napetosti in frustracije – kar celi rane na različnih nivojih bivanja.
V izjemno zanimivi in v farmacevtsko-medicinskem lobiju ne najbolj naklonjeni knjigi Kemoterapija zdravi raka in Zemlja je ravna plošča avtor, psihoanalitik, Lothar Hirnese poda jedrnat zaključek: rak je problem stresa in energije. Zanj tumor ni bolezen, bolj simptom preveč onesnaženega organizma s strupi. Strupi po njegovem v telo prihajajo skozi onesnaženo okolje in težka, nepredelana čustva. Meni, da ni čimprejšnja operacija tista, ki lahko pomaga k ozdravitvi, temveč temeljito razstrupljanje na vseh ravneh. Izredno poudarja pomembnost celostne skrbi zase, začenši pri spremembi prehrane (ekološko-vegetarijanska), zdravljenju čustvenih ran, pozitivni usmerjenosti v prihodnost, dobri informiranosti glede zdravljenja in njegovih posledic. Njegovo videnje tumorja kot simptoma nezdravega življenja in zahteve po spremembi se lahko primerja z obrambnimi mehanizmi na psihični ravni. Oboji se pokažejo, ko je ogroženost prevelika in poskušajo razbremeniti psiho ali telo, vendar ob neupoštevanju njihovega pretiranega delovanja lahko spregledamo, da se bodo obrnili proti nam. Tumor se lahko razraste, razmnoži ter na koncu uniči gostitelja. Podobno lahko obrambni mehanizmi v določeni meri delajo za nas, brez njihovega zorenja (ozaveščanja in celjenja ran) pa nam lahko onemogočajo zdrave odnose in živo življenje.
Kakšen je psihološki potek bolezni, je iz svojih opazovanj pacientov in raziskav drugih avtorjev, opisal dr. Simonton.
- Izkušnje iz otroštva se odražajo v naših odločitvah.
Zahtevne okoliščine v otroštvu lahko povzročijo sprejetje odločitev in obrambnih mehanizmov, ki takrat pomagajo preživeti (npr. »odgovorna sem za občutke drugih«, »ni varno zaupati«, »moški so barabe« …), ki pa postanejo v odrasli dobi nefunkcionalni, ker ne podpirajo razvoja; vse odločitve se izbirajo znotraj njih. Pozabimo, da smo kdaj imeli izbiro pri odločitvah in stalno preigravamo eno in isto igro. Na njeni podlagi izberemo »vlogo«, ki jo igramo in tako oblikujemo svojo identiteto (»vedno na voljo«, »žrtev«, »ubog«, »popoln«…)
2. Človeka zamaje skupek stresnih dogodkov v življenju.
Pogosto so predhodniki raka povezani stresni dogodki, ki zamajajo osnovno identiteto in smisel življenja (smrt pomembne osebe, upokojitev, izguba pomembne vloge).
- Taki stresi ustvarijo problem, za katerega človek ne pozna rešitve.
Rigidnost vlog in močna identifikacija z njimi v novih neznanih situacijah lahko povzroči močan stres in obup; človek se počuti nemočnega.
- Posameznik ne ve, kako spremeniti pravila igre, počuti se ujetega in nezmožnega rešiti problem
Mnogo bolnikov pove, da so se pred nastankom bolezni dlje časa počutili, kot da nimajo več kontrole nad svojim življenjem, ki je izgubilo smisel … kar je povzročalo še dodaten, na videz nerešljiv problem. - Človek postavi razdaljo med sebe in problem, postane statičen, nespremenjen, okorel
Ko je problem prepoznan kot nerešljiv, izgine upanje. Resna bolezen ali smrt lahko predstavljata izhod iz ujetosti. Ti procesi lahko potekajo nezavedno in ne povzročajo raka, le omogočajo ga, kajti obup slabo vpliva na imunski sistem, ki začne slabše opravljati svoje delo.
Vendar če čustvena stanja prispevajo k bolezni, lahko prispevajo tudi k zdravju, kajti duševnost, čustva in telo delujejo kot povezan sistem.
To misel je dr. Simonton napisal pred dobrimi 40 leti, ki se zdi za tisti čas precej napredna za ameriškega zdravnika uradne medicine, čeprav mnoga tradicionalna zdravljenja, kot je akupunktura in duhovna učenja, to učijo že dolgo. Za psihoterapevte v tem času tovrsten pogled predstavlja možnost sodelovanja pri celostnem zdravljenju obolelih. Dr. Servan-Schreiber opisuje in svetuje pot k zdravju, ki naj vključuje zdravo hrano in dodatke, šport, dobro spanje, masaže, torej skrb za fizično telo. Za uravnavanje čustev in uma pa svetuje predvsem (ponovno) povezavo z življenjsko silo, pri čemer je nadvse uporaben pripomoček pozornost na dihanje. Dihanje je vmesnik med zavestjo in visceralnimi funkcijami, ki so odgovorne za naše zdravje. Svetuje tudi meditacijo, molitve, mantre, saj vse te metode umirjajo um in nas v odsotnosti njegovega stalnega brbljanja lažje povežejo z življenjsko energijo.
Predlaga pa tudi celjenje ran iz preteklosti in pri tem ima v mislih celjenje na čustveni ravni. Z vidika povezanosti telesa in psihe je zanimiva hipoteza dr. Virchova, utemeljitelja moderne patologije, ki jo je postavil leta 1863: »rak je spodletel poskus celjenja rane«. Meril je predvsem na fizična vnetja, ki jih telo v poskusih celjenja ni uspelo pozdraviti, se je pa pri tem poizkusu izločilo veliko protivnetnih snovi, ki so kot umetna gnojila za rakave celice.
Podobno naša psiha vedno znova vzpostavlja pogoje, v katerih ponovno preigravamo stare boleče vzorce, da bi jih že enkrat lahko presegli in zacelili »stare rane«. Celjenje takšnih ran je v domeni psihoterapije … in šamanov, kot piše dr. Levine. Oboji delujemo v smeri večje celostnosti bivanja, uporabljamo tehnike in metode, ki pomagajo ozavestiti in celiti rane. Dodajamo moč z aktivacijo zunanjih in notranjih virov, krepimo samopodobo, iščemo cilje in poti do njih. Sistemski terapevti verjamemo, da imamo vse, kar potrebujemo za naslednji korak, še posebej, če le-ta vodi k želenemu cilju.
Pri psihoterapevtskem delu ločimo dva načina dela: podporno in ekspresivno (soočanje s bolečimi vsebinami).
Za slednjo velja, da je zanjo potrebno več energije, ki je potrebna za odpiranje starih ran, za soočenje z njimi ter za nego pri celjenju. Tovrstno delo nas na koncu uspešnega procesa oskrbi s poprej ujeto energijo, na nek način dobimo del sebe, kar je lahko veliko olajšanje. Vendar je ravno zaradi nižje ravni razpoložljive energije, ki je na voljo med boleznijo, večinoma bolj priporočljiva podporna psihoterapija, ki je usmerjena k aktivaciji že obstoječih virov in načinov skrbi zase.
Naša izkušnja iz skupine pa kaže, da se je tudi v času pretresov, ko je človek že tako nestabilen, v varnem zavetju sopotništva možno soočiti z globokimi starimi ranami, ki so zaradi popokanih obramb že tako ali tako manj globoko zakopane, manj skrite. Če se pokažejo v varnem okolju, med odprtimi in naklonjenimi ljudmi, je soočenje in celjenje zaradi sprejemanja ostalih hitrejše.
Spominjam se veliko srečanj, ko so udeleženke izpovedale različne preizkušnje, ki jih prinaša življenje; težave pri vzgoji, v partnerstvu, v službi, izginuli družinski član, ponovna vrnitev bolezni, vznik novih bolezni, finančne težave, praznina, depresija … Vsi ti izzivi so večkrat prileteli na neko »staro rano«, ki pa je bila zaradi dobrega medsebojnega poznavanja članic skupine že znana in sprejeta ter zaradi tega lažje dostopna. Kot da je skupina ustvarila veliko varno naročje za vse hudo in hkrati dala moč za soočenje s staro-novo bolečino. Še posebej se mi je vtisnil dan, ko je ena izmed članic povedala, da so ji ponovno; že tretjič, diagnosticirali raka. Po začetnem šoku in njenih besedah »tokrat ne bom zmogla« se je začelo intenzivno delovno srečanje, ki smo ga zaključili v povsem drugem vzdušju. V tem času se je srečevala z zahtevnimi občutki in spomini, vezanimi na bolezni in ljubezni v njenem življenju. Krona večera je bila njena izjava »seveda bom«, ki jo je pospremila s širokim nasmehom. Dobro je prestala precej zahtevno operacijo in okrevanje ter se vidno pomlajena vrnila v skupino čez dober mesec. Nastala je šala, da nam verjetno ni hotela povedati, da je v rednici šla na lepotno operacijo. Bilo je zanimivo videti, kako jo je poprej v težkih čustvih ujeta energija sedaj revitalizirala. Šok je prišel za njo čez nekaj mesecev, vendar ga je sprejemajoča in podprta v svojem ritmu predelovala v skupini in sama. V svoje življenje je vnašala spremembe; predvsem poslušanje in zadovoljevanje svojih potreb.
V mnogih knjigah in zgodbah na to temo je najti stalnico, imenovano sprememba. Rak pogosto vzpodbudi nov pogled nase in na svet, zaradi strahu pred smrtjo se aktivirajo sile, ki kličejo k življenju, k njegovi večji doživetosti. Ta energija lahko zmehča rigidne vzorce in vloge, ki ne prinašajo moči.
O tem piše tudi družinski psihoterapevt Peter Nemetschek v Sistemski družinski terapiji, ko opisuje svoje srečanje z rakom. Navede štiri načine reagiranja ob diagnozi rak:
– aktivna obravnava, ki je najbolj koristna (informiranje, spoprijemanje s stanjem, ustrezna psihološka podpora, nove navade …),
– aktivna potlačitev, ki je prav tako zelo uspešna. Človek se obnaša, kot da se ni zgodilo nič, o bolezni ne govori, le spremeni nezdrave navade (več počitka, dopusta, manj prepirov, boljša hrana …)
– aktivno trpljenje, ki poslabša možnost preživetja, saj najbolj pomembna postane bolezen, kar se ji pomaga razmahniti,
– pasivnost in vdaja, ki sta za preživetje najslabša izbira.
Peter Nemetschek je izbral aktivno potlačitev. Prav tako je skrbno premislil, kaj mu povzroča stres in zastruplja življenje ter je oboje izločil iz življenja (alkohol, varanje, usmiljeno vedenje drugih do njega, stokanje).
Meni, da je imunski sistem najbolj smiselno vzpodbujati s pozitivnim stresom; smehom, norčijami, s prebuditvijo otroške duše, s postavljanjem vizije, s spodbujanjem naravnih zdravilnih moči družine, z zmanjšanjem stresa, z novimi, skupnimi zdravimi navadami, s povečanjem kvalitete življenja, s hvaležnostjo, s poslušanjem nasvetov svojega telesa in ne nazadnje z ljubeznijo.
O ljubezni je govora predvsem pri piscih, ki se ne trudijo zadovoljiti strogim kriterijem znanosti ali stroke. Vendar gre pri psihoterapiji predvsem za sprejemanje, razumevanje, pridruževanje, uglaševanje s sogovornikom, podporo, pomoč pri razumevanju, dodajanje moči … Ali niso to le različni deli celote, imenovane ljubezen? Seveda ima tovrstna ljubezen svoja pravila in omejitve, vendar psihoterapija ne bi delovala brez nje, kajti ljudje se sila neradi spreminjamo. Če že, predvsem zaradi nje.
Glavni namen terapevtov je v varnem odnosu prebuditi tiste »dele« naših sogovornikov, ki omogočajo, da se začutimo in začnemo skrbeti zase.
V knjigi Z roba smrti v pravi jaz Anita Moorjani opisuje svoje štiriletno bojevanje z rakom, ki ji je povsem izpil telo in ga napolnil s kot limona velikimi bulami. Ker je odklanjala konvencionalno zdravljenje, so jo v bolnišnico prepeljali, ko je bila že v komi in so svojce pripravili na njeno gotovo smrt. Anita je na nek način res umrla, njena zavest je odšla iz telesa in tam je z zanimanjem opazovala širši kontekst, v katerem je živela, ter se spraševala: »Zakaj sem bila zmeraj tako stroga do sebe? Zakaj sem vsakokrat pozabila nase? Zakaj se nisem postavila zase in svetu pokazala, kako lepa je moja duša? Zakaj sem venomer zatirala svojo inteligenco in ustvarjalnost, da bi ustregla drugim? Vsakič, ko sem rekla da, mislila pa ne, sem izdala samo sebe. Zakaj sem delovala proti sebi, ko sem morala zmeraj iskati odobravanje drugih, ko bi lahko enostavno bila takšna kot sem?« Ko je »na drugi strani« spoznala, kakšna je njena prava narava, ji je ta izkušnja omogočila, da je po odločitvi za življenje na tej strani, ozdravela in zaživela povsem drugo življenje. Predlani sem bila na njenem seminarju v Zagrebu in najbolj sta mi v spominu ostala njena ljubezniva lahkotnost in priporočilo, naj sprejmemo sebe (in z užitkom pojemo tudi čokoladne bonbone, če jih seveda imamo radi).
Torej, sprejeti sebe.
Lažje napisati kot uresničiti.
Ponuja se vprašanje, kdo sploh smo. Menda tisočletja staro vprašanje. Odgovore iščemo vsak po svoje. Ena od poti je tudi psihoterapija, ki ustvarja varno okolje, kjer možno iti v tiste dele sebe, kamor po navadi ne zahajamo, se spoznati in bolje razumeti … in tako sprejeti oba dela; temnega in svetlega. In ko sprejmemo, se neha izrinjanje nesprejetih delov sebe, energija spet steče, imunski sistem lažje funkcionira ter pomaga čistiti telo raznih strupov, simptomi zastrupljenosti sistema pa se tako lahko zmanjšajo. Večje občutenje sebe nam pomaga, da na zdrav način skrbimo zase.
Dr. A. Cunningham se v Torontu že trideset let posveča bolnikom z rakom. Podobno kot dr. Simonton, ugotavlja, da navkljub slabi prognozi dosti dlje in bolje živijo tisti ljudje, ki se lahko mirno vprašajo, »kdo v resnici sem in k čemu stremim«. Kajti, kot meni dr. Servan – Schreiben v svoji knjigi, od koder je tudi zgornji navedek »imunske celice so bolj dejavne pri služenju življenju, ki ga je vredno živeti«.
Pri odkrivanju, kako vredno živeti svoje življenje, je lahko psihoterapija velik pomočnik. Ukvarja se predvsem z našim čustvovanjem in mišljenjem, z našimi prepričanji ter navadami. Če naša prepričanja vplivajo na našo biologijo in je ta krožno povezana z našo psiho, lahko raziskujoče vstopimo, kjerkoli je trenutno naša pozornost. Tudi če začnemo pri pozornosti na telo in njegovo bolezen, slej kot prej pridemo do čustvene bolečine, ki tiči za njo, in določenih prepričanj oz. navad. Vse to je lažje v skupini, ki deli podobno izkušnjo. Kot je opisal dr. D. Servan-Schreiber, opažamo tudi v naši skupini – člani se naučijo soočati se s strahom, redkeje zapadajo v depresijo, manj je tesnobe in celo fizična bolečina je manj izrazita. Ko se zmanjša občutek nemoči, se izboljša tudi čustveno stanje. To pa lahko vpliva na razvoj bolezni in na možnost preživetja.
Osebno pa se mi zdi še posebej navdihujoče, da pri psihoterapevtsko-podpornem delu obstaja velika verjetnost, da se poglobi doživljanje in s tem zviša kvaliteta življenja.
Terapevti s svojimi izkušnjami znamo bolnike usmerjati k boljšemu zdravju na telesnem, medosebnem in čustvenem nivoju. Raziskave kažejo, da najhitreje okrevajo tisti, ki se vidijo ponovno zdrave, so aktivni in imajo s kom in za koga ozdraveti. Psihoterapevtsko delo je usmerjeno ravno v te cilje. In zanimivo, ravno na poti k njim lahko človek ponovno vzpostavi stik s sabo.
Če se to zgodi, je na voljo tudi več miru in sprejemanja namesto napetosti in obsojanja, več ustvarjalnosti namesto rigidnih in ponavljajočih se vzorcev, več veselja namesto potlačenosti in črnogledosti, več (za)upanja namesto kontrole, več povezanosti namesto izključevanja, več razumevanja namesto kritike. In ko ugotovimo, da nam nič človeškega ni tuje, da imamo vsi svojo senčno plat, ki jo je v varnem okolju varno postaviti na svetlo, se lahko zgodi proces, v katerem postajamo vedno bolj celi in zdravi. C. G. Jung je izjavil: »Raje sem cel kot dober«; morebiti tudi zato, ker se je tako počutil bolj zdrav J.
Viri:
– Hirneise, Lothar: Kemoterapija zdravi raka in zemlja je ravna plošča.
Ljubljana: Orbis, 2011
– Levine, Peter A.: Kako prebuditi tigra: zdravljenje travm: prirojena sposobnost
preobražanja izkušenj, pod katerimi klonimo.Ljubljana:V.B.Z., 2015 (Zbirka
Prestop)
– Lipton, Bruce H: Bilogija prepričanj.Kranj: zavod V.I.D., 2013 (Zbirka
Neskončnost)
– Moorjani, Anita: Z roba smrti v pravi jaz. Ljubljana: Gnostica, 2013
– Nemetschek, Peter: Sistemska družinska terapija z otroci, mladostniki in starši.
Ljubljana; Vienna: Sigmund Freud University Press, 2016
– Servan-Schreiber, David: Življenje brez raka. Ljubljana: Vale-Novak, 2010
– Simonton, O. Carl: Ozdraveti: kako preseči bolezen z lastnimi močmi.Ljubljana:
Državna založba Slovenije, 1988