Opis projekta

treeimages

PSIHOSOCIALNA PODPORA DOLGOTRAJNO BOLNIM

Pod tem, mogoče za koga ne ravno razumljivim naslovom, je potekal skoraj dve leti trajajoč projekt. Navdihnila ga je ideja, da je ljudi, ki se srečujejo z boleznijo, nujno čustveno podpreti. Tako bolnike kot njihove bližnje smo želeli spremljati v času bolezni in po njej, kajti tudi po zaključenem zdravljenju človeku pogosto ostanejo posledice dlje časa trajajočega strahu, obupa, osamljenosti, trpljenja. Da ti občutki vsaj delno zbledijo, je potrebno veliko energije.

Ideja se je porodila med člani društva Srečališče, društva za psihoterapijo in skupinsko delo, kot rezultat srečevanja s čustvenimi posledicami bolezni. Psihoterapevtska znanost se ukvarja z različnimi nivoji človeškega bivanja; z vedenjem, čustvovanjem in mišljenjem. Srečanje z boleznijo pogosto grobo poseže v ustaljene vzorce in lahko precej destabilizira tako posameznika kot njegovo družino, prijatelje, sodelavce. Hkrati pa je to lahko tudi čas za nov, drugačen pogled na lasten notranji in zunanji svet.

Ravno na tem področju smo si člani društva Srečališče želeli delovati: s svojim znanjem podpreti ljudi, ko to najbolj potrebujejo in želijo spremeniti svoje običajno delovanje. Želeli smo si tudi, da bi to lahko počeli brezplačno za vse. Zato smo se prijavili na razpis za sredstva Norveškega finančnega mehanizma ter smo jih skupaj s partnerji – Splošno bolnišnico Celje, Fakulteto za psihoterapevtsko znanost Sigmunda Freuda v Ljubljani in norveškim Diakonhjemmet University College, oddelkom za socialne študije in družinsko terapijo, tudi uspeli pridobiti.

Na začetku smo odšli za teden dni v Oslo na spoznavanje tujih dobrih praks h kolegom na partnerski fakulteti ter norveškem društvu za boj proti raku. Predstavili so nam svoje izkušnje pri delu z različnimi skupinami ljudi: onkološkimi bolniki, zasvojenimi, starši otrok s posebnimi potrebami. Našo posebno pozornost je pritegnil način obravnave, ki je tam bistveno drugačen od praks slovenskih inštitucij, ki obravnavajo ljudi z omenjenimi težavami. Na Norveškem so začeli sistemski pogled na različne motnje uvajati že pred 30 leti in rezultat je drugačen, obsežnejši in učinkovitejši način dela. Pri njih velja, da bolezen dobi vsa družina, ne samo tisti, ki je fizično zbolel. Dosledno skrbijo recimo za sorojence težko bolnih otrok. Življenje teh otrok je zaznamovano s specifično pozicijo v družini. Ker so zdravi ob bolnem bratu ali sestri, so deležni drugačne pozornosti, lahko imajo različne težke občutke; od strahu do jeze in zamere, ki pa jih pogosto nimajo s kom deliti in jih skrivajo tudi sami pred sabo.

Taki in podobni primeri sistemske skrbi za šibkejše člane družbe so nas navdušili, zato smo si še toliko bolj želeli začeti s podobnim delom pri nas. Izvajanje podpore smo predvideli na dveh mestih; v SBC in v prostorih našega društva na Vodnikovi 13, kamor smo upali, da bodo prišli zainteresirani in tisti, ki jih bo k nam napotilo zdravstveno osebje SBC, pa tudi zdravstvenih domov, ki smo jih seznanili s programom podpore. Kmalu se je izkazalo, da v Celju tako ne gre. Poiskali so nas le tisti, ki so bodisi že imeli dobro izkušnjo z različnimi oblikami psihološke obravnave (psihiater, podporna skupina) ali pa jih je k nam napotil zdravnik. Iz nobene od omenjenih skupin ni bilo veliko odziva, zato smo obilo energije vložili v obveščanje preko medijev, sodelovanje na različnih prireditvah in drugih oblikah približevanja bolnim, kot je bila recimo postavitev oglasne table in plakata v avli SBC, dežuranje v popoldanskem času v pisarni socialnih delavk, deljenje letakov ob vpisu pacientov. Vse to je bilo namenjeno tako svojcem kot bolnim, ki so iskali možnost razbremenitve in podpore. Njihovo število je poraslo ob našem pojavljanju na TV (Polnočni kljub, Dobro jutro) in kmalu po njem upadlo. Posledično je dobršen del našega delovanja predstavljala podpora bolnim v obliki pogovora na nekaterih oddelkih SBC. Žal je imel ta način dela veliko pomanjkljivosti, zaradi njih pa tudi omejen vpliv na dobrobit pacientov. Na oddelku nismo mogli zagotoviti zasebnosti, naši sogovorniki so bili k sodelovanju povabljeni z naše strani, namesto da bi se za to obliko podpore odločili sami. Precej pomemben dejavnik manjše učinkovitosti pa je bilo tudi dejstvo, da večina zaposlenih ne pozna pomembnosti vpliva razpoloženja pacienta na sprejemanje situacije, potek zdravljenja in proces okrevanja. Zaradi tega pacientov niso mogli ustrezno motivirati za sodelovanje z nami. Praviloma so paciente napotili k nam res samo tisti zdravstveni delavci, ki so učinke psihosocialne podpore sami dobro poznali ter verjeli, da bodo koristili tudi pacientom.

V času trajanja projekta je naše društvo s podporo supervizorja projekta mag. Mirana Možine, psihiatra in psihoterapevta, v SBC izvedlo štiri predavanja oz. delavnice za zaposlene. Udeležencem smo želeli predstaviti delček tistega, kar želimo ustvariti pri delu z bolnimi: sproščeno ozračje povezanosti, varen prostor, kjer je možno govoriti o sebi in svojih potrebah, biti slišan, upoštevan, sprejet in kjer je možno skupaj s sogovornikom ustvarjati nove možnosti v prihodnosti.

Upamo, da je kljub napornemu sodobnemu času, ko se zaposleni soočajo z vedno več zahtevami in vedno manj možnostmi za sproščene odnose, v spominu ostal vsaj delček tistega, kar se jih je na srečanjih dotaknilo. Še posebej dragoceno sem nam je zdelo predavanje, ki so ga gostujoči norveški profesorji imeli tudi v SBC. Želeli so izpostaviti, kaj je tisto, kar je tako v naših kot v pacientovih odnosih in življenju najpomembnejše in kaj jih osmisli.
Ko je postajalo vedno bolj jasno, da v Celju ne bo lahko prodreti z nečim novim, še posebej, če se dotika čustvenega zdravja, smo svojo pozornost in delovanje razširili na druga slovenska mesta. Povabilu k podpornim skupinam so se odzvali starši otrok s posebnimi potrebami iz Maribora in Ptuja, onkološke bolnice in njihovi svojci iz Ljubljane. V zadnji četrtini projekta smo ugotovili, da lahko pritegnemo bolnike k sodelovanju tudi v domačem mestu, če fizične bolezni ne povezujemo s potrebo po čustveni podpori. V nasprotnem primeru smo včasih dobili odgovor ‘saj nisem nor’. V Celju smo odprti za tovrstno podporo, če je namenjena težavam tudi na psihični ravni, kajti ko smo povabili k sodelovanju v skupino Soočenje z depresijo, smo lahko aktivirali kar dve polni podporni skupini.

V tem času smo se prijavili na razpis Ministrstva za zdravje, kjer so naš program podprli tudi v letu 2016, kar omogoča nadaljevanje dela skupin v Celju, Ljubljani in Mariboru.

Vredno je izpostaviti izkušnje ljubljanske skupine kot primer, kaj je možno doseči s skupinskim delom. Ta skupina se srečuje vsak teden že več kot eno leto. Intenzivnost, zavezanost skupnemu delu in povezanost, ki se plete med članicami, predstavlja točko moči in oddiha za vse sodelujoče. Vse članice, ki so vztrajale pri skupinskem delu, poročajo o večji sproščenosti, sprejemanju, smislu, povezanosti; skratka o kvalitetah, ki pomagajo pri soočanju tudi pri res zahtevnih življenjskih izzivih. Vzdušje med njimi jim omogoča biti odkrita, ranljiva, pa tudi skrbna zase in za druge. Več te energije bi olajšalo bivanje tudi zdravim, še posebej tistim, ki delajo z ljudmi. In še posebej tistim, ki delajo z ljudmi v zahtevnim obdobjih, kot je bolezen.

Smo v zaključni fazi pripravljanja razpisne dokumentacije za naš naslednji projekt, ki je namenjen osebam, ki delajo z ljudmi v času težke bolezni in preizkušenj. Zdravstvenemu osebju želimo omogočiti več znanja o (čustvenih) potrebah, ki jih imamo vsi; biti sprejet, slišan in viden, povezan in priznan od drugih. V ta namen nameravamo ustvariti okolje, kjer bo to možno izkusiti in tako preplesti teoretične koncepte z lastno izkušnjo. Temu bodo namenjene podporne skupine, v katere se bodo lahko za daljše obdobje vključili zaposleni. Takšno delovanje omogoča, da pride na plan, se sprosti in očisti vse tisto, kar v naglici in zahtevnih okoliščinah skrivamo pred sabo in drugimi. Rezultat tega so občutki preobremenjenosti, stres, izgorelost. Del psihoterapevtskega znanja želimo posredovati ljudem, ki že delajo v zdravstvu ali se za to delo še izobražujejo. Navezujemo partnerstva z izobraževalnimi institucijami v tujini, kjer že izvajajo programe, s katerimi podpirajo in pred izgorelostjo zaščitijo svoje zaposlene. Na našo pobudo so se odzvale tudi naše dodiplomske zdravstveno izobraževalne institucije, kjer prav tako prepoznavajo pomembnost in nezadostno količino teh znanj v času izobraževanja.
Po tej posredni poti želimo omogočiti več znanja in prakticiranja mehkih veščin in z njimi več možnosti za ‘mehkejše’ odnose med zaposlenimi v zdravstvu. ki jih bodo zaradi izkušanja dobrodejnosti lažje dali tistim, ki jih tako zelo potrebujejo; bolnim in njihovim svojcem. Še kako se zavedamo, da lahko človek drugemu ponudi le tisto, kar ima sam.

Comments are closed